Veleposlaništvo RS Rim /Novice /
11.11.2020  

Pogovor s Tomažem Kunstljem, veleposlanikom RS v Rimu: "Slovenci v Italiji ste naravni most med dvema narodoma in dvema kulturama", Novi Matajur, 11. november 2020

Slovenci v Italiji ste naravni most med dvema narodoma in dvema kulturama,  Novi Matajur, 11. november 2020

Pogovor s Tomažem Kunstljem, veleposlanikom RS v Rimu

Tomaž Kunstelj, 57-letni inženir, je svojo politično in diplomatsko kariero začel leta 1990, ko je postal svetovalec predsednika vlade Lojzeta Peterleta; leta 1993 je vodil Peterletov kabinet na zunanjem ministrstvu. Postal je generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije in šef kabineta na ministrstvu za kmetijstvo. Z manjšinskimi vprašanji se je neposredno ukvarjal v času, ko je vodil urad za manjšine in Slovence po svetu na ministrstvu za zunanje zadeve. Diplomatsko pot je začel leta 1998 kot veleposlanik v Argentini, kasneje je bil prvi mož slovenske diplomacije v Kanadi, med leti 2015-2019 je vodil ambasado v Vatikanu, junija lani je postal veleposlanik RS v Italiji. 

Politično in diplomatsko pot si začel leta 1990. Kakšni so tvoji spomini na tisti čas?

Spomnim se jeseni 1989, ko sva se s Peterletom neke nedelje popoldne skupaj peljala iz Celovca proti Ljubljaniin se pogovarjala o dogajanju v slovenski družbi, demokratizaciji, novih strankah… Kmalu zatem sem se pridružil novo nastalim Slovenskim krščanskim demokratom. Poleti 1990 me je Peterle povabil v svoj kabinet, kjer so bile moje naloge v velikem delu vezane tudi na sodelovanje s Slovenci po svetu in v zamejstvu, pa tudi na mednarodno sodelovanje, še zlasti z državami, ki so jih vodili člani Evropske ljudske stranke. Živo se spominjam prvega visokega obiska iz Italije, ko je 1. Tabor Slovenskih krščanskih demokratov na Ptuju obiskal tedanji minister za promet Bernini, sam pa sem bil zadolžen za pripravo obiska in spremstvo ministra. Spomin na tisti dve leti je nedvomno veličasten, predvsem zaradi nastajanja samostojne države.

Peterletu si kot šef kabineta sledil na zunanjem ministrstvu in se kasneje posvetil diplomaciji.
Vmes si bil še odgovoren za zamejstvo in Slovence po svetu na zunanjem ministrstvu. Kakšna je
tvoja splošna ocena o nas, Slovencih, ki živimo zunaj meja Republike Slovenije?

Zame Slovenci izven meja Slovenije predstavljajo izjemno pomembno komponento slovenskega narodnega
telesa. Slovenci v zamejstvu imate živ stik s Slovenijo in slovenskim jezikom takorekoč na dosegu roke. Ob
tem pa imate “pri roki” tudi nekatere politične probleme, ki jih prinaša sobivanje z večinskim prebivalstvom, očemer obširno govori zgodovina 20. stoletja. Izseljenstvo pa je po drugi strani, še zlasti v daljnjih državah, izpostavljeno drugačnim zakonitostim večkulturne družbe, kjer ohranjanje slovenskega jezika terja veliko napora, z organizacijo šolskih tečajev, spoznavanja oz. ohranjanja osnov slovenske kulture, od petja, plesa do literature. Prav vsi se soočate s težavami, še zlasti s financiranjem rednih dejavnosti, manj z infrastrukturo. Je pa v zadnjih letih velika pomoč Slovencem po svetu možnost elektronskih komunikacij in interneta.

Že 22 let si v diplomaciji. Vsekakor bogata izkušnja. Kaj ti pomenijo te zadolžitve, predvsem z osebnega vidika?

Diplomatsko službo jemljem kot privilegij, da lahko povsod po svetu, kamor me pošlje moja država, uveljavljaminterese Republike Slovenije in sem v pomoč slovenskim državljankam in državljanom, ki se znajdejo v težavah. Kot vsak poklic ima tudi ta svoje izjemno svetle in sončne plati, ko se uspešno zaključijo pogajanja ali ko politični dogovor voditeljev držav ob državniškem obisku prinese konkretne koristi ljudem, gospodarstvu, znanosti. Ali pa ko uspeš rešiti konzularni problem slovenskega državljana, ki je v tujini ostal brez dokumentov ali pa se je znašel v zaporu ali v bolnišnici. Ima pa naš poklic, kot vsak, tudi nekaj senčnih plati, saj zakonci ali partnerji ter otroci zaradi številnih selitev pravzaprav nosijo največje breme in travme našega služenja domovini.

Petletno bivanje v Vatikanu ti je nudilo priložnost, da pobliže spoznaš katoliško Cerkev in njeno
vlogo v svetu. Bil si zraven v času imenovanja Papeža Frančiška. Kakšno je tvoje mnenje o Cerkvi in o samem Papežu?

V mednarodnih odnosih je Sveti sedež, na “prvi bojni črti” za obrambo pravic in človeškega dostojanstva
ponižanih in razžaljenih. Pa naj gre  za vprašanje podnebnih sprememb, pravice do pitne vode, pravične ekonomije, razoroževanja, mirovnih prizadevanj ali nezakonitih migracij. Sveti sedež je verjetno eden najboljmultilateralno aktivnih subjektov mednarodnega prava. Druga dimenzija Cerkve pa je njena notranja, duhovna in pastoralna, misijonska. Papež Frančišek ima prav posebno izkušnjo dela z ljudmi in za ljudi, ki zaradi ekonomskih, političnih, kulturnih ali kakšnih drugih perečih razlogov obstanejo na obrobju družbe. Tudi zato gre večina njegovih predlogov reform v Cerkvi v smer večje preprostosti, večje bližine ljudem in pomoči potrebnim. Pri tem kot voditelj ene od največjih verskih skupnosti intenzivno odpira dialog z drugimi verskimi voditelji, po drugi strani pa želi v samo kurijo vnesti več preglednosti in odpraviti anomalije starega “modusa operandi”. Njegov pontifikat bo mogoče ocenjevati šele po zaključku, ko bodo reforme uveljavljene in ko se bo videlo, kako se konkretno odražajo v življenju Cerkve.

Na slovensko ambasado v Rim si prišel ravno v času, ko so se začele priprave na srečanje dveh predsednikov na Bazovici in v Trstu. Odigral si zelo pomembno povezovalno in stimulativno vlogo. Kako je vse to potekalo?

Ko sem v začetku septembra lani predsedniku Mattarelli predajal poverilna pisma, je bila, poleg kratkega
pregleda dvostranskih odnosov ter obsežnega gospodarskega sodelovanja, glavna tema pogovora obletnica
požiga Narodnega doma ter volilna zakonodaja. Brez dogovora predsednikov Mattarelle in Pahorja in brez
izjemno korektnih predstavnikov notranjega ministrstva, vključno s tržaškim prefektom, predsednikom
dežele FJK, tržaškim županom, brez izjemno dejavnih voditeljev obeh krovnih organizacij, Ksenije Dobrile
(SKGZ) in Walterja Bandlja (SSO), bi težko prišli do cilja. Sem pa vesel, da sem lahko nadaljeval delo
veleposlanika Benka in da sva odlično sodelovala z veleposlanikom  na konzulatu v Trstu Vojkom Volkom.
Z veseljem sem dodal svoj kamenček v ta mozaik!

Vrnitev Narodnega doma slovenski manjšini je bila sprejeta tudiv našem prostoru z različnimi občutki, splošno bolj naklonjeno. Imaš iste občutke?

Obletnica požiga Narodnega doma vsakič prikliče v spomin zelo močna čustva, zato razumem in
spoštujem različnost mnenj glede njegovega vračanja ter njegove simbolike. Tudi sam sem prejel veliko
naklonjenih sporočil podpore vračanju tega zgodovinskega objekta v naravi, ki so takorekoč vsa govorila o tem, da gre za pomembno dejanje, s katerim se simbolno končuje stoletna krivica. Pri nenaklonjenih
mnenjih pa sem bolj čutil strah, da se bo zaradi notranjih italijanskih spletk spet nekaj zapletlo. Mogoče
je imel kdo od nezadovoljnih v igri še kakšne drugačne interese in zamisli glede vračanja ND, a kot sem
že prej povedal, velika večina sporočil je bila zelo naklonjena.

Ideja o obisku obeh spominskih obeležjih v Bazovici je prišla v naš prostor kasneje in ni naletela samo na odobravanje. Občutek je, da nekateri zaradi drevesa niso videli gozda in da je obisk na fojbo zatemnil vse ostalo?

Dva spomenika, dve travmi. En del neodobravanja sem povezal z izkušnjo trpljenja, zatiranja in preganjanjapod fašizmom, kar je pustilo v Slovencih veliko travm, ki se težko prečistijo v dveh generacijah. Drugi del nestrinjanj, tudi s predsednikom Pahorjem, pa se zdi posledica površnega branja poročila slovenskih in italijanskih strokovnjakov o slovensko italijanskih odnosih. Nismo še sposobni obsoditi zla kot takega, ne glede na to, od kje prihaja. Nekateri žal še niso mogli sprejeti, da “šoht” predstavlja žrtve vseh fojb in ne zgolj tega jaška. Slovenci in Italijani imamo različne, včasih diametralno nasprotne objekte spominjanja in žalovanja. Ko se bomo znali vživeti v bolečino drug drugega, bomo lažje sobivali in se veselili bogastva različnosti v tem skupnem prostoru.

Trinajstega julija na večer smo se nekateri zbrali v rezidenci generalnegakonzula Vojka Volka. Ob tej priložnosti si povedal, da za vsako stvar mora dozoreti trenutek in ni naključje, da se je to zgodilo po tridesetih letih od rojstva slovenske demokracije, ki je bila podlaga za slovensko državo. Tega dogodka bi verjetno ne bi bilo, če bi slovenska diplomacija ne združila pogledov s Slovenci v Italiji in če bi se ne zgodila posebna kemija med posameznimi voditelji, začenši z obema predsednikoma držav Italije in  Slovenije. 13. julij naj bi predstavljal prvi korak na poti, ki bo imela še nekaj klancev na temo dokončne uporabe Narodnega doma. Za kakšne klance gre?

Pomembna etapa te dirke je bila odpeljana, a dirka je končana, ko se konča zadnja etapa. In pri Narodnem
domu bo zame zadeva zaključena, ko se bo izselila fakulteta in ko bo fundacija, ki sta jo ustanovili obe krovni organizaciji, dom prevzela v last in posest. Do takrat pa imajo različni deležniki, od ministrstev do fakultete in tržaške občine še marsikaj za narediti, zato sem govoril o tem, da nas čaka še nekaj klancev do končnega cilja. A podpis skupnega dokumenta, kjer so bili v prisotnosti obeh predsednikov ministri in najvišji predstavniki italijanskih institucij me navdaja z upanjem, da je najtežja etapa že za nami.

Določeno dialektiko med teboj in kolegi na Primorskem dnevniku je sprožilo pisanje o incidentu s slovenskima vojakoma na meji. Verjamem, da je zadeva rešena?

Gre za domnevni incident in če sem prav obveščen, je zadeva raziskana in sodno zaključena. Na osnovi tistega, kar vem, je bila moja intervencija upravičena in potrebna. Še zlasti, ker je ta članek, napisan brez natančnega preverjanja dejstev in vseh okoliščin, povzročil veliko neosnovanih medijskih komentarjev v Italiji in Sloveniji, za zraven pa spodbudil zaskrbljena vprašaja visokih italijanskih politikov ter razburkal slovensko politično sceno.

Na zunanjem ministrstvu ste pred nedavnim imeli širši pogovor na temo sosednjih držav, tudi
z dimenzijo manjsin. Deliš mnenje slovenskega zunanjega ministra Logarja, da se je italijansko-
- slovenska bilaterala pospešila?

Sosednje države so prva diplomatska prioriteta večine držav, zato je tudi za slovensko diplomacijo povsem
razumljivo, da je Italija v prvem koncentričnem krogu naših interesov. Strinjam se z ministrom Logarjem,
da se je dinamika v tem letu okrepila, ministra Di Maio in Logar sta se srečala v Ljubljani, Rimu in Trstu,
sestala sta se oba predsednika držav Mattarella in Pahor, svojega homologa je v Rimu pred tedni obiskal
predsednik Državnega zbora Zorčič, pripravljamo decembrsko srečanje Koordinacijskega odbora ministrov.
Tako, kot smo lansko leto zaključili z dvema obiskoma ministra Cerarja v Rimu, bo očitno izjemno dinamičen tudi letošnji konec leta.

Kakšno oceno si si ustvaril o Italiji?

Zame kot Slovenca – diplomati drugih držav bi jo lahko videli drugače - je Italija največja slovenska soseda,naša druga največja gospodarska partnerica in država, v kateri živi avtohtona slovenska manjšina. Zaradi bogate zgodovine in kulture je teater, galerija in muzej v enem kosu, izjemno industrijsko razvita, od avtomobilske pa vse do visoko tehnološke vesoljske tehnologije, z bogatimi naravnimi danostmi od juga do severa za samooskrbo s hrano. Prav tako je ustanovna članica sedanje EU in pomembna zaveznica NATO ter strateški partner ZDA v Sredozemlju. Italija je članica vseh najpomembnejših svetovnih forumov, kjer poteka dialog o prihodnosti planeta, po drugi strani pa se tudi sama spopada s posledicami nakopičenih problemov in makroekonomskih neravnovesij preteklih desetletij.

Kaj pa meniš o Slovencih v Italiji?

Tako, kot ima vsak posameznik svoj DNK in ga dokončno izkleše življenje v unikatni primerek, je nekaj
posebnega in enkratnega tudi slovenska narodna skupnost v Italiji. Z vsemi razlikami: od Trsta, ki je povsem drugačen od Gorice, do Čedada in Benečije, ki imata svojo specifično geografsko in demografsko situacijo pa vse do Rezije in Kanalske doline. Poleg vseh teh različnih danosti vas krasi bogato kulturno, izobraževalno, gospodarsko, športno in politično delovanje, kar tu pa tam prinaša tudi nesporazume, kar je običaj v vsaki človeški skupnosti. Slovenci v Italiji ste naravni most med dvema narodoma in dvema kulturama, kar je izjemnega pomena glede na obseg gospodarskega, kulturnega, znanstvenega in nenazadnje političnega sodelovanja med Italijo in Slovenijo.

Rudi Pavšič